tresti – Slovene verb conjugation

L-Participle

• [...] „ Na, Francka, to je pa tvoje ! “ in Francki je dala mati zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v delavnik vsi ljudje na svetu. Francko je stisnilo v grlu in roke so se ji tresle, ko je nesla skledo na mizo. Tudi piškotov je mati prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti, jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala naglas in je jokala [...] (Na klancu)
• Tako se je ob tej uri, polni ljubezni in hvaležnosti, ločila njena duša od telesa, ki se je treslo majhno, trudno in ubogo na trdem kamnu... (Na klancu)
• [...] je bil sam vesel, da jih je videl in vesel je bil svojega mehkega glasu, ki je prihajal iz noči in ga je poslušal, kakor da bi mu pripovedovala noč sama svoje lepe stare pravljice. Otrok, ki se je tresel poleg njega in mu je gledal v obraz z velikimi očmi, je bil sam samo del te noči in iz teh pravljic rojen, ki jih je pripovedoval on sam in ki jih je noč pripovedovala njemu. (Na klancu)
• [...] vrata v veliko sobo, ki je bila polna rož in zelenja, pokrita s preprogami, majhna mizica in pleteni stoli na sredi in ob stenah, na mizicah rože v visokih vazah — vse čudežno, da se je Francka tresla od veselja. Šla sta dalje, po lepih svetlih mostovžih, skozi lepe svetle sobe, ki je bila vsaka lepša od druge, kakor tisti kraljevič, ki je hodil po zakletem gradu in je bila prva soba od srebra, [...] (Na klancu)
• Zapihal je veter, drevje se je treslo, pripogibalo, mrzle kaplje so padale Francki na obraz, na roke in zadrgetala je. (Na klancu)
• Poslušal je in se je tresel kakor morivec, ki je bil udaril premalo in gledajo vanj proseče oči in ga prosijo milosti. (Na klancu)
• Francka je hitela po stopnicah dol, v svojo izbo, prižgala je luč, obula si je čevlje in si ogrnila ruto, v culo je spravila obleko. Roke so se ji tresle, da so ji padale stvari na tla, v njenih licih ni bilo niti kapljice krvi in ječala je poluglasno. Prekrižala se je pred vrati in potem je bežala po klancu. Noč je bila hladna, oblaki so se podili [...] (Na klancu)
• Zasadilo se ji je bilo v srce in se zasajalo zmerom bolj globoko, rilo je z nohtovi po gorkem mesu, po gorki krvi in Francka se je tresla od groze in od bolečine, bežala je in je komaj čutila utrujenost. Pot je bila dolga, zmerom navzdol in navkreber, brez konca. Iz teme je stopalo samo črno drevje, ki je šumelo in vztrepe tavalo v [...] (Na klancu)
• [...] gosto temno drevje, debele kaplje so padale dol. Zaukal je nekdo na klancu s hripavim in surovim glasom, Francko je izpreletelo do mozga. Hodila je teže, trudna je bila; vročina je izginila in tresel jo je mraz; v čevlje ji je bila stopila voda in je brizgala prav do gležnjev. (Na klancu)
• [...] je ponavljala z neokretnim jezikom... Tam je že klanec, tam na levi je hiša, je topla izba... Potrkala je na okno, oprla se je ob zid in je potrkala še enkrat, da je okno zažvenketalo. Kolena so se tresla, bližala so se počasi tlom in glava je klonila... (Na klancu)