tolči – Slovene verb conjugation

L-Participle

• Francka je gledala kakor začarana in srce ji je tolklo od sladkega nemira. Ljubljana čudovito lepa in čudovito daleč, lepa in daljna, kakor nebesa sama. In ko je gledala natanko, je razločila polagoma bleščeče stolpe, bela poslopja, ki so pač velika in [...] (Na klancu)
• [...] da je zbolela in da je ležala časih ves dan z obvezano glavo, če je nenadoma zabučalo ali zašumelo v bližini. Kadar je grmelo, je ležala v postelji, odeta čez glavo in je stokala, kakor da bi jo tolkli s pestjo po obrazu. In kakor nenaden šum, tako ji je bila zoprna nenadna svetloba okna so bila zmerom zagrnjena in vse sobe so bile v polumraku, celo okence v hlevu je bilo z desko zabito, dasi ni [...] (Na klancu)
• [...] umito, v ilovico so se vdirale noge. Tla so bila pokrita z oklestjem, z nezrelimi orehi, z mokrim listjem. Od drevja so padale debele kaplje — padale so tako trdo z lista na list, kakor da bi tolkli vodebi ob debla. Prišla je v dolino — tam je bilo hladno in vlažno. Voda je bila narasla, segala je visoko do brega in umazani rumeni valovi so pljuskali skoro v visoko travo med vrbami. Klopi so [...] (Na klancu)
• [...] in nato je utihnilo. Spet je slišala, kako so zdrkovale težke kaplje od lista. do lista in kako je šuštelo in šepetalo v gozdu — kakor da bi šele ravnokar pričelo deževati. Postala je; žile so ji tolkle v sencih, vroča bolečina ji je rezala po glavi, po životu pa je drgetala in bilo ji je, kakor da stoji do kolen v snežnici... Stala je dolgo, trudna je bila in sedla bi. (Na klancu)
• [...] za njo. Vitka je bila in majhna, obraz je bil bel in prenežen, čisto gosposki, tako da so se ji posmehovali; tudi oči so bile pretihe, preveč plašne, velike. Strah jo je bilo ljudi, srce ji je tolklo, kadar je stopala med njimi; ni se ozirala, ali čutila je vsak pogled, kakor da bi se dotikali z rokami njenega lica. Bala se je, ali ko je bila doma, si je zaželela ljudi in veselega šuma in tistih [...] (Na klancu)
• Mihov si je brisal čelo in srce mu je tolklo od blaženosti. „ No, da, mislim, da se mi je posrečilo... “ (Na klancu)
• [...] besedice in je šel. Kakor otroku mu je bilo — za plot bi stopil in bi se zjokal... Ali nato ga je obšel silen, besen srd; okrenil se je že, da bi hitel k notarju nazaj, skočil predenj in kričal tam, tolkel s pestjo po mizi in, če bi notar odgovarjal tako zaničljivo in prešerno, kakor je govoril, bi planil nanj in bi davil, davil... (Na klancu)
• Mati je ostala sama, sedla je, da bi krpala. Toda srce ji je tolklo od težkega pričakovanja, čas je hitel čudovito, bala se je in mudilo se ji je. Ko je bila v stolpu deseta ura, je vstala, ogrnila si je zimsko ruto in pokrižala se je pred durmi. (Na klancu)