klicati – Slovene verb conjugation

L-Participle

• Francka je začela klicati, toda glas je bil šibak in hripav in ker je voz ropotal, je pač niso mogli slišati. Noge so se premikale zmerom počasneje in koraki so bili zmerom manjši. Časih se ji je celo zdelo, da se pomika [...] (Na klancu)
• Francka se je pognala naprej; slišala je, da jo kličejo in da jim je hudo, ker so bili pozabili nanjo. Pognala se je naprej in je tekla hitro in lahko; vsa utrujenost jo je minila in solze so se posušile, kakor da bi jo bil kdo obrisal po licih s hladnim [...] (Na klancu)
• „ Čakajte ! Čakajte ! “ Zakaj ne čakajo, ko so jo videli in so klicali, da naj stopi gor ? Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je bilo v hrbet, kakor da bi ji pihal hladan veter za vrat in po telesu dol. (Na klancu)
• „ Teci ! Teci ! “ so klicali z voza in v Francki sami je klicalo z glasom polnim strahu in bolečine: „ Teci, Francka, teci, teci ! “ Noge so ji omahovale ter se nerodno opletale, zanašalo jo je na to in na ono stran ceste. (Na klancu)
• [...] otroka h krstu — sin je bil in je umrl za ošpicami, ko je bil komaj tri leta. Zdaj je imela mati malo zaslužka; druga babica je bila v trgu, mlajša, bolj debela in zgovornejša in ljudje so jo rajši klicali. Mati je gledala časih od daleč za njo in njen pogled je bil srep in hudoben. (Na klancu)
• [...] roka, tako da je padla kaplja rdeče krvi na njeno belo krilo. Prišel sem nekoč, pa je bila vsa hiša mrtva in tiha; okna so bila zagrnjena, tako da sem taval od sobe do sobe z razprostrtimi rokami. Klical sem jo po vseh sobah — in vsa tista lepa imena, ki sem jih bil iznašel ob večerih, ko sva se izprehajala po vrtu, so odmevala zdaj samotno, kakor da bi mi odgovarjala od daleč. Šel sem na vrt in, [...] (Na klancu)
• „ Pridi ! “ je zaklicala in vedela je komaj, koga je klicala. Legla je noč in lepota prejšnjih večerov je ugašala, svetlikala se je iz daljave nerazločno, kakor večerno nebo izza drevja. Život je bil sklonjen, utrujen in noge so hodile neokretno, ko se je [...] (Na klancu)
• [...] ko se je sklonil, da bi jo objel, je padel na kolena. Francka je bežala v silni grozi, hotela je vpiti, ali glas ni mogel iz grla. Težki koraki so omahovali za njo po kamenju, gnusen glas jo je klical jecljaje in preklinjaje, in hipoma se ji je zazdelo, da kolne tik pred njo; obrnila se je in se je opotekla, ali tam dol je prihajalo, črno, omahovaje, in Francka je tekla navkreber. Zakričalo ji je [...] (Na klancu)
• Strah jo je bilo, zaprla bi okno, prižgala bi luč — toda roke se niso zgenile, pač pa se je sklonila, da bi pogledala skozi okno, proti plotu, kjer je stal v senci in klical s pritajenim glasom... Prišlo je po pesku, zašumelo je krilo gospe načelnice. Francka je prižgala luč in je šla v kuhinjo. Ko je pogledala naskrivoma skozi okno, ni bilo v senci nikogar več in srce [...] (Na klancu)
• Francki je bilo težko in sladko; spala je nemirno; blago dišeč vzduh se je vzdigal zunaj iz vrta, iz doline, iz pokošenih travnikov in je plaval v sobo; iz vse tople noči je klicalo pritajeno, proseče — iz doline je klicalo, iz vrta, tam od plota, kjer se je širila senca visokega kostanja... (Na klancu)
• Ubijalsko. Je vedel za NASA-u ? Mogoče jih je on klical, da nas zaprejo. (Fantastic Four)
• Nehaj me klicati gospod ! Sem na šolskem avtobusu (There's No Time for Love, Charlie Brown)
• Kaj? Nehaj me klicati gospod ! Prosim ? (There's No Time for Love, Charlie Brown)
• Vztrajno kličejo nazaj. To bi lahko bilo le naključje. (Fathom)
• Oprosti, da smo te klicale Čudaška Barbie za hrbtom in v obraz. (Barbie)