viti – Slovene verb conjugation

L-Participle

• Domislila se je tistega dne in že se je bolečina polagoma dvigala iz prsi in glas, pol dolg zdih in pol ihtenje, se je že skoro vil iz grla. Ali kakor da se je hipoma zasvetilo, kakor da se je veselo zasmejalo v bližini, prav ob njeni postelji, ter jo pogladilo po licih s prijazno roko. Vse prelepo pričakovanje čisto novega [...] (Na klancu)
• [...] še bolj, odprla je usta in je tekla. Čižmi so se ji bili odvezali in so peketali kakor cokle. Že je prišla do mostu, do malina. Tam pa se je cesta spet dvignila in spet je bila grapava in kamenita; vili so se navzgor še bolj strmi klanci nego na drugi strani. Hrib je bil poraščen z redkim bukovjem; gladkokožne krevljaste veje so segale časih preko ceste. Konja sta bila krepka in spočita in voz je [...] (Na klancu)
• [...] in večeri so bili topli. Francka je šla zvečer po holmu gor — šla je, kakor da bi jo kdo vodil za roko — mimo žive meje po ilovnati stezi in potem navzdol, proti vodi. Ob ozki, zeleni vodi, ki se je vila tam tako skrita, globoka in mirna, da je bilo človeka groza, je držala peščena pot. Dolinica je bila majhna, podolgastemu kotlu podobna, ki se je odpiral samo na eni strani. Zadaj so kipele navpične [...] (Na klancu)
• [...] vsa zasopla, sključena, z odprtimi ustmi, kakor pes, kadar teče za vozom. „ Hej, Francka, pridi no, sedi no gor, da se popelješ z nami na sveto romarsko Goro ! “ — Pot se je spet globoko nagnila, vila se je navzdol, proti malinu. Francka je sopla težko, dasi je šlo navzdol, ni mogla več dalje. Obšla jo je grenka žalost, legla je nanjo kakor noč — nikoli ne doide voza, nikoli ne pride na sveto [...] (Na klancu)
• [...] in se vrnila peš domov — tri ure hoda je bi ! o. Francka je gledala dolgo za njo in grenkoba, ki je je bilo vse srce polno, se je dvigala proti grlu. Ko je bila mati že daleč gori na poti, ki se je vila proti gozdu, bi zaklicala Francka in zaprosila: „ Mati ! “ — Ali mati se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila s poti v gozd in se je skrila njenim očem. Časih je Francka čakala, pogledala je [...] (Na klancu)
• [...] sključen, z neprijaznim obrazom, zmerjal je spodaj nekega in nato je stopal s težkimi koraki po stopnicah. Železniška postaja je bila precej visoko nad trgom, prilepljena na hrib, ob katerem se je vila železnica kakor železen pas. Spodaj je bila ozka dolina, ki se je polagoma širila; goli, dolgočasni holmi so se dvigali iz nje — kamenje, osat, komaj tupatam je dremalo drevo, ki ga veter še ni bil [...] (Na klancu)
• [...] na suknjo... Toda glej, kri je izginila mahoma in tolsti obraz se je smehljal veselo, zaničljivo in vsi naokoli so se grohotali... Zazdelo se mu je potem, da ležita na cesti, v prahu, roke se vijo, grabijo in že je stisnil Mihov za vrat, kakor s kleščami je stisnil debeli potni vrat in oči buljijo vanj z velikim vodenim pogledom... toda hipoma mu je roka zdrsnila ob potni koži, krojač je [...] (Na klancu)
• [...] pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom — vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču. (Na klancu)
• Tudi ona je bila trudna in, če se je ozrla po poti, ki se je vila v neizmerno daljavo, jo je obšel strah in stopila je hitreje, kakor da bi hotela preskočiti z enim samim korakom dolgo dolino, ki se je vlekla od holma do holma. Toda samo život se je nagnil, noge [...] (Na klancu)
• [...] samo šala — kako si neumna, Francka, čemu si se jokala ? ‘— In potem se bodo vrnili tisti lepi večeri, vse tisto lepo življenje se bo vrnilo ! “ — Srečala ga je tretji dan, o mraku, na poti, ki se vije iz mesta po holmu. In prijela ga je za roko in ga ni izpustila. Nasmehnil se je in njegov nasmeh je bil oduren; Francka se je tresla, ali držala ga je za roko in je prosila z očmi usmiljenja. (Na klancu)