skrivati – Slovene verb conjugation

L-Participle

• Njegove oči so gledale sanjavo, zamišljeno kakor poletna noč. Govoril je in njegova desnica se je igrala z mehkimi lasmi in je pogladila časih po gladkem, hladnem čelu, ki se je skrivalo ob njegovi rami. (Na klancu)
• [...] govorile so tako, da je bilo treba razumeti nasprotno in Francka je razumela. Če so dejale: „ Pameten fant je, no, “ — se je to glasilo: „ Lump je, da mu ni enakega v devetih farah ! “ — Francka je skrivala svoje misli in se je bala, da bi ne izpregovorila zaupne besede: planili bi takoj skozi odprte duri njenega srca in bi tam vse omazali, oskrunili... Govorila je z njim poredkoma, nikoli nista bila [...] (Na klancu)
• [...] za zastorom, in mala Francka, ki je ležala na skrinji in se je premetavala. Nekaj sladkega, skoro skrivnostnega je zbližalo mater in sina; velikih upov polne sanje so bile tako enake, da jih nista skrivala drug drugemu in da se jih nista sramovala. Komaj še se je poznala razlika med otrokom in materjo, celo obraza sta si bila čisto podobna, oči so sanjale enako in so gledale skozi sivo steno daleč v [...] (Na klancu)
• [...] mizi je klečala gospodinja, zato da je videla po vsej sobi; naokoli ob postelji in pred stoli so klečali študentje in so molili z zaspanim pojočim glasom. Večji študent, ki je bil že bolj domač, je skrival med komolci knjigo in je bral — mrmral je vmes nerazumljive besede, zato da je slišala gospodinja njegov glas. Lojze ga je opazil, zagledal se je vanj in ko je gledal, se mu je nenadoma spet zmedlo, [...] (Na klancu)
• Ko se je Francka vrnila od pogreba in je pospravljala materino posteljo, je našla v nogavici goldinar. Zadnji je bil in mati ga je skrivala skrbno; imela ga je pod zglavjem in je časih tipala s tresočo roko, če se ni izgubil. (Na klancu)
• Doma si ni upal govoriti naglas, si ni upal niti stola premekniti in sčasoma je bilo vse njegovo vedenje nekako tihotapsko, gledal je postrani in se skrival v kotu, kakor da bi imel hudodelstvo na vesti. In v samo dušo njegovo je leglo naposled nekaj nezaupljivega, skritega in samosvojega; plašljivost zbeganega in tankočutnega otroka, ki mu pade žala [...] (Na klancu)
• „ Ali imate denar za ves dolg ? “ je prašal Lojze in poznalo se mu je, da je skrival to vprašanje že dolgo, že od prejšnjega večera, pa si ni upal izpregovoriti, ker se je bal, da bi mati ne odgovorila: „ Saj bo dovolj polovica; naj potrpi, Bog se usmili ! “ (Na klancu)
• [...] in se pršile deževne kaplje, kakor da bi bíle ob steklo. Lojze Mihov je romal po cesti iz Ljubljane. Roke je imel zakopane v hlačnih žepih, ovratnik kratke suknje je bil zavihal visoko do ušes in skrival je vanj kocinasto brado. Drugače pa ga vreme ni zelo zanimalo; žvižgal je poluglasno, ni se mu zdelo potrebno, da bi se ogibal luž, ki so prepregale cesto; z levo nogo je malo poskakoval, ker ga je [...] (Na klancu)