poklekniti – Slovene verb conjugation

L-Participle

• [...] in ko sem se sklonil, sem ugledal med rumenim listjem drobno telesce slavca, ki nama je prepeval, kadar sva se izprehajala; ležal je na hrbtu, kljun malo odprt in perje namršeno, umazano. Takrat sem pokleknil in sem zajokal: umrla je in vse je umrlo z njo. “ (Na klancu)
• [...] vzbočene, ali komaj kapljica krvi je bila v njih, tako da se skoro niso razločevale od obraza. Kadar se je ozrl nanjo z velikimi in resnimi očmi, je Francka strepetala — zajokala bi od vdanosti in pokleknila bi predenj in če bi jo sunil stran, bi drsala po kolenih k njemu in bi mu poljubila roko od vdanosti in hvaležnosti... (Na klancu)
• [...] nohtovi in ni več izpustilo. Ni bila žalost, nič lepega, ne sladkega ni bilo v tej bolečini — neizmeren strah je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla ne kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila roke in pričakovala... Čutila je, da ostane samo eno — bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in toplo... (Na klancu)
• [...] in že je stisnil Mihov za vrat, kakor s kleščami je stisnil debeli potni vrat in oči buljijo vanj z velikim vodenim pogledom... toda hipoma mu je roka zdrsnila ob potni koži, krojač je planil, pokleknil mu na prsi in spet se je smejal veselo in zaničljivo njegov tolsti obraz... (Na klancu)
• [...] je izpod blazine nogavico in je vrgla goldinar na tla, ne da bi se ozrla na Francko. Goldinar se je zakotalil po tleh, vrtil se je okoli mize ter se je izgubil naposled pod skrinjo. Francka je pokleknila in je iskala dolgo; goldinar je ležal čisto zadaj v prahu. Ko se je poslovila, je sedela mati spet ob peči, pratiko v rokah, naočnike na nosu... Francka je prišla domov, položila je goldinar na [...] (Na klancu)
• [...] Kako bi ne šlo, ko gleda zmerom, kakor da bi jo tiščali za vrat, ne zasmeje se nikoli, hodi po izbi kakor senca... In zdaj mu hoče vzeti še čast, stoji pred njim z objokanimi očmi in ga podi, da bi pokleknil pred noge lumpu, ki ga je bil okradel... (Na klancu)
• „ Jaz ne morem spati. “ „Moli naglas!“ Pokleknil je v postelji in molila sta poluglasno. Za zastorom je sopla mati, mala Francka je ležala na tleh in se je smehljala s poluodprtimi ustnicami. Zunaj je bil lep večer, mir božji je plaval nad vso [...] (Na klancu)
• [...] niso izpustile. Bolj glasna je bila samota, nego šum ljudi, bolj strašni so bili obrazi, ki so gledali nanjo, nego bi bili obrazi hudobnih ljudi, ki bi jih lehko prijela, lehko prosila, ki bi lehko pokleknila prednje in bi se morda usmilili; težje so bile pesti, ki so jo bile v obraz in na prsi in jih ni videla, se ni mogla umekniti, ni mogla prositi. „ Usmilite se, ljudje božji, kaj sem vam storila, da [...] (Na klancu)
• [...] se ni, spravil je kruh prav počasi za suknjo in je šel na cesto... Izgubil se bo, nikoli ne bo nič iz njega. Tudi na Boga je pozabil in zdaj se mu tako godi. Zvečer ni maral več moliti; ko so drugi pokleknili, se je lepo razpravil in je legel. V cerkev ni šel nikoli, doma je ležal v nedeljo ves dan in še obul se ni. Seveda je imel take čevlje, da bi ljudje gledali za njim; ampak v cerkev bi bil šel [...] (Na klancu)
• „ Tone ! “ je zakričala in je pokleknila k njemu. (Na klancu)