[...] izprva zazdelo, da se voz ustavlja, da stopajo konji samo še korakoma in da bodo precej zavili malo v stran ter čakali nanjo. Skakala je lahko in veselo preko kamenja, preko blatnih luž, ki so bile ostale izza poslednjega dežja v senci košatih bukev. Ali kmalu je zapazila, da ni razdalja med njo in med vozom še nič manjša in postala je, da bi videla natanko: voz je hitel kakor prej in voznik je sedel [...]
(Na klancu)
Vrnil se je v gostilnico, Francka pa bi bila rada, da bi še ostal. Izpila je vino in vesela je bila; zaželela si je, da bi pripovedovala in da bi se smejala. Pol pečenke je zavila v papir in jo spravila za mater in za Nežko.
(Na klancu)
[...] bilo prijetno, zaspala bi. Sedela je poleg hlapca na prvi deski za voznikom; njena glava je slonela ob njegovi roki, v naročju je imela molitvenik in piškote in pečenko in še kos kruha, ki ji je bil ostal. Ni se genila — zmerom bi sedela tako, vozila bi se do konca sveta, v hladni senci, mimo drevja, ki je nalahko šumelo. Slišala je samo še nerazločen šum, videla je samo sence, ki so se pomikale [...]
(Na klancu)
Tudi gostilnico je imela Mariševka, človeka pa ni bilo nikoli nobenega. Le ob nedeljah se je kdo izgubil v to veliko pusto sobo, toda ni ostal dolgo; dišalo je, Bog vedi zakaj, po plesnobi, časih celo po mrličih. Gost je bil tih in plah, oziral se je postrani in je plačal in je šel. Tako ni bilo napósled nikogar več. Kozarci pa so bili [...]
(Na klancu)
„ Nisem te videl, ali vedel sem dobro, da je še utripalo v tisti veliki raki in da se je časih nekaj zgenilo tam v temi, kakor bi bil ostal notri pozabljen sončni žarek in bi si želel ven... “
(Na klancu)
„ Zdaj sem te našel, Fanny, in zdaj ostanem pri tebi. Vsaj teden dni, Fanny — in kadar te spet ostavim ter pozabim nate, ne bodi žalostna in oprosti mi, kakor si mi vselej oprostila... “
(Na klancu)
[...] do mraka, doteknila se je komaj večerje in je gledala skozi špranjo pri zagrnjenem oknu, kako je prihajal mrak. Počasi je prihajal in Francka se je časih prestrašila, da ne pride nikoli več in da ostane tam gori, prav na vrhu nove strehe, za vse večne čase tista rezka, neusmiljena sončna svetloba. Spominjala se je prejšnjega večera samo iz daljne daljave — ves topli, lepi večer, njegove besede, [...]
(Na klancu)
Slika je ostala nedovršena — samo bel, neizmerno nežen obrazek je gledal iz nje z očmi vdanega in plašnega otroka; rok ni bilo. —
(Na klancu)
Ustnice so se premikale, ali besede, njej sami komaj razumljive, so ostale v srcu. Zazdelo se ji je, da so se oglasili koraki na pesku in skoro je že čutila gorkoto roke, ki ji je legala ljubeznivo in nalahko okoli vratu. —
(Na klancu)
[...] sladkega ni bilo v tej bolečini — neizmeren strah je bil, strah pred nečim hudobnim in grdim, tako da ni mogla ne kričati ne prositi — pokleknila bi, iztegnila roke in pričakovala... Čutila je, da ostane samo eno — bežati, domov, v varno izbo, kjer sedi mati v izbi in se kadi na mizi vroča kava in je vse tako mirno in toplo...
(Na klancu)
In nekoliko mehkejše. - Ostanimo pri zahvalah. - Mehkejše. Prav. - Hej, Ty? - Ja, gospa?
(The Beanie Bubble)
Ostali so jih videli samo, ko so leteli mimo.
(Alien Endgame)
Elio? Kaj pa ti tukaj? Kaj pa ti ? Moral bi ostati, kjer sem ti rekel.
(Elio)
- Ne odhajaj brez sefa, Alan. - Takoj, gospod! Ostani pri sefu ! Gori.
(The Instigators)
Pokličite, ne sme ostati lokalno. Morajo izvedeti.
(Disclosure Day)