nasmehniti – Slovene verb conjugation

Slovene verb forms of nasmehniti

Hyphenation:

Infinitive

nasmẹ́hniti; nasmẹ́hnit

Aspect

Perfective

Supine

Verbal Noun

nasmẹ́hnjenje

Participles

Converb

Present

Sg.1nasmẹ̑hnem
Sg.2nasmẹ̑hneš
Sg.3nasmẹ̑hne
Dual 1nasmẹ̑hneva
Dual 2nasmẹ̑hneta
Dual 3nasmẹ̑hneta
Pl.1nasmẹ̑hnemo
Pl.2nasmẹ̑hnete
Pl.3nasmẹ̑hnejo

Present Negative

Future

Imperative

Sg.2nasmẹ́hni
Dual 1nasmẹ́hniva
Dual 2nasmẹ́hnita
Pl.1nasmẹ́hnimo
Pl.2nasmẹ́hnite

L-Participle

Sg.mnasmẹ́hnił
Sg.fnasmẹ̄hnila
Sg.nnasmẹ́hnilo
Dual mnasmẹ́hnila
Dual fnasmẹ́hnili
Dual nnasmẹ́hnili
Pl.mnasmẹ́hnili
Pl.fnasmẹ́hnile
Pl.nnasmẹ́hnila

Etymology

Translations

  • smile, to have a smile on one's face
  • Sample Sentences

    • [...] se je Francka stresla. Lasje so bili črni in so padali ob čelu čez ušesa. Dama je prišla, stopila je k mizici, kjer so bile rože, sklonila se je k rožam, a nato se je okrenila in se je tiho nasmehnila. Prišel je on. (Na klancu)
    • Ali kmalu sta utihnila, le časih sta še zašepetala, nasmehnila se nalahko in gledala sta si v oči... Takrat pa je Francka vzkriknila in kri ji je oledenela: strašen je bil njegov obraz, oduren, zloben, motne oči so gledale kakor oči morivca, ko se je sklonil k [...] (Na klancu)
    • [...] „ Mati ! “ — Ali mati se ni ozrla, niti tedaj ne, ko je zavila s poti v gozd in se je skrila njenim očem. Časih je Francka čakala, pogledala je naskrivoma in strahoma v njen obraz — da bi se mati nasmehnila in da bi jo pobožala po licu, ali da bi rekla samo ljubeznivo besedo, čisto mirno, prijateljsko: „ Kako se ti godi, Francka ? Ali ti je dobro tukaj ? “ Toda ni se nasmejala in gledala je Francko z [...] (Na klancu)
    • [...] z osornimi očmi: „ Ali mi ne prikrivaš nekaj ? Ali nimaš nič več ? Nikar mi ne prikrivaj, poznam te ! “ Tako da je bilo Francko strah, da je povešala oči in bi najrajša zajokala. Samo takrat se je nasmehnila mati ljubeznivo, ko je govorila z gospo; in tudi gospa je bila ljubezniva, sedeli sta dolgo in sta se razgovarjali šepetaje in Francka je prinesla materi vina in pogače; mati je vedela vse, kar se [...] (Na klancu)
    • [...] pošta, sama mirna, ponosna poslopja. Gledala je v tla in hodila hitro; če ji je kdo pogledal v obraz, je zardela. In prišel je časih mimo gospod z naočniki, postal je in se ozrl na njo in se je nasmehnil. Kmečki fantje so šli mimo in, ker so se bili že malo napili, so se smejali naglas in časih je kdo zaklical za njo. Vitka je bila in majhna, obraz je bil bel in prenežen, čisto gosposki, tako da so [...] (Na klancu)
    • [...] veselo pričakovanje je izginilo in nič ni bilo drugega vsenaokoli, nego pust deževen dan in pusto, pusto življenje... Nagnila je glavo in solze so ji kapale po licih. Ženin se je ozrl nanjo in se je nasmehnil. „ Kakšen otrok ! “ si je mislil na tihem in spet se mu je zasmilila. „ Ker se joka vsaka nevesta, pa se joka še ona. “ (Na klancu)
    • [...] obleke ni napravil Mihov nobene več — prišle so Binkošti, prišla je birma in nikogar ni bilo; Mihov je stal na pragu, bled, glavo sklonjeno — in ogibali so se ga na devet sežnjev. Časih se je kdo nasmehnil, če se je ozrl postrani nanj: „ A, Mihov, kaj praviš ? Lehko si se nosil gosposko za naš denar. Lepo si nas molzel, prokleti Mihov, prav se ti godi ! “ (Na klancu)
    • [...] in osvestil se je šele, kadar je izpregovoril zadnji stavek in ni prišlo nič več dalje; stal je še nekaj časa, poten, ves zardel, potem je stopil korak nazaj, priklonil se je nalahko in se je nasmehnil v čisto otroški zadregi, spodaj pa so kričali in ploskali. „ Lepo si govoril, Mihov ! “ (Na klancu)
    • Mihov se je nasmehnil vljudno. „ Zaradi govora, gospod notar... pojemo že štirinajst dni in za govor je treba tudi par tednov. Ne gre tako hitro, kakor bi si človek mislil... “ (Na klancu)
    • Čevljar se je nasmehnil in je pomežiknil. „ No, Mihov, lepo te je potisnil krojač. Kruh ti je vzel in še čast povrhu. Saj drugače si bil zmerom zraven. “ (Na klancu)